Preskoči na glavno vsebino

50 letnica šole

Začni iskanje
DOMOV
Podatki o šoli
Pouk
Dejavnosti
Projekti
Dosežki
Šport
Smrekarjeve dejavnosti
Smrekarček
Spruce News
50-letnica šole
Svet staršev
E-mail
Razpisi
  
Osnovna šola Hinka Smrekarja > 50 letnica šole > Naši gostje  

Naši gostje

Modify settings and columns

 

 

 

 

PO 20 LETIH SPET V STARIH ŠOLSKIH KLOPEH

 

Pred kratkim nas je s svojim obiskom presenetil ilustrator Adriano Janežič, eden od najobetavnejših mladih karikaturistov

ilustratorjev z izjemnim občutkom za humor. Ukvarja se z otroško in mladinsko ilustracijo ter časopisno karikaturo,

riše pa tudi kratke stripe. Njegova dela so redno objavljena v mladinski periodiki ter v časopisu Delo, za seboj pa

ima tudi več književnih projektov in učbenikov. Njegovo delo seveda pridno spremljamo tudi na Smrekariji, saj smo zelo

ponosni, ker je sedel v naših klopeh. 

 

Se spomnite, kdaj ste naredili svojo prvo ilustracijo?

Ne, pravzaprav ne, zagotovo pa sem bil zelo majhen. Se pa spomnim svoje prve poklicne ilustracije; to sem narisal leta 1995.

 

Ali ste si že od nekdaj želeli postati ilustrator? 

Ne, pravzaprav sem želel postati prevajalec. V 7. in 8. razredu sem mislil, da bom prevajal knjige, potem pa sem se premislil in sem se začel ukvarjati z likovno dejavnostjo.

 

Kaj vam je pri vašem delu najbolj všeč?

Všeč mi je, da je veliko možnosti ustvarjanja, da je pestro, da lahko delam na različnih področjih različne stvari in

mi nikoli ne zmanjka idej. To je zabavno.

 

 Vemo, da ste obiskovali našo šolo. Kakšne spomine imate na svoje osnovnošolsko obdobje?

Zelo lepe, bili so malo drugačni časi, kot so danes, mogoče malo bolj umirjeni. Kar rad sem hodil v šolo, nikoli nisem imel

kakšnih hudih problemov, tako da imam lepe spomine.

 

Se spomnite kakšnega posebnega dogodka?

Dogodkov je bilo precej.

 

Katera učiteljica vam je ostala v spominu?

Bilo jih je veliko: učiteljica za slovenščino Mira Gregl, moja razredničarka Dušica Kunaver, učitelj za zgodovino Zdenko

(priimka ne vem več), socialna delavka in psihologinja Darja, s katero sem še vedno prijatelj. Tako da jih je bilo kar precej.

 

Se s svojimi sošolci še srečujete?

Pravzaprav je moja najboljša prijateljica moja nekdanja sošolka iz osnovne šole, drugače pa nimam posebnih stikov.

Občasno se še srečamo.

 

Kaj bi želeli sporočiti učencem in učiteljem Osnovne šole Hinka Smrekarja?

Mislim, da se šola lepo razvija, zelo sem presenečen, da sem po več kot 20 letih prišel spet sem, in vidim, da je zelo prijetno.

Upam, da bo tako ostalo še naprej, da bo še naprej tako prijetno.

 

                                                                                                                                       Klemen Šparemblek, 8. a

 

                                                                                

                 

 

 

                 

 

  

 

 

 

 

 

 FOTOGRAF, KI SE NE ZNAJDE LE ZA OBJEKTIVOM, AMPAK TUDI PRED NJIM            
 
V sredo, 20. 5. 2009, nas je s svojim obiskom razveselil priznani fotograf in naš bivši učenec Damjan Kocjančič.

Ta nam je ob obisku naše šole približal svoje delo in predstavil svojo fotografsko monografijo Prehajanja k modernim stvarem, v kateri sta objavljeni tudi fotografiji, ki ju je Damjan posnel v eni izmed naših učilnic. Pred odhodom je v knjigo, ki nam jo je podaril, napisal še nekaj lepih želja in dokazal, da ne obvlada le dela za objektivom, ampak tudi pred njim. O tem se lahko prepričate tudi na spodnjih fotografijah. 
 

 

                                                   

               

   

 

 

               

 

 

Še nekaj podatkov o njegovi poti … Rodil se je leta 1970 in danes živi ter ustvarja v Ljubljani. S fotografijo se je začel ukvarjati že v osnovni šoli, sprva mu je bila seveda hobi. Odločilno, da je danes tako uspešen fotograf, pa je bilo srečanje z novosadskim kiparjem Jovanom Soldatovićem. Ko je ta zaznal, kako dobro Damjan pozna fotografski medij, ga je kmalu predstavil in priporočil priznanemu srbskemu fotografu Nikoli Radoševiću, profesorju na Famous Photographers school v Münchnu. Priporočilo in znanje, ki ga je pokazal na sprejemnem izpitu, sta mu omogočila obiskovanje te elitne šole. Leta 1997 je z odliko diplomiral in prejel naziv najbolj kreativnega študenta generacije. Nerad si reče, da je fotograf. Ustvarja namreč slike, ki so le tehnološko gledano fotografije. Osrednja tema njegovih slik, kjer torej ne gre le za gole zamrznitve trenutkov, je človek. Samostojno in skupinsko se predstavlja tako doma kot v tujini. Ena izmed njegovih slik s stopniščem je razstavljena tudi na naši šoli. 

 

                

 

                                           

ODER IN BALET STA NJENO ŽIVLJENJE

 

Ana Klašnja je leta 1998 končala Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani in za uspešno delo prejela Škrjančevo nagrado. Od leta 2001 je stalna članica baletnega ansambla SNG Opera in balet Ljubljana. Pred kratkim je za izjemno interpretacijo Julije prejela Župančičevo nagrado, ki jo vsako leto na področju kulture podlejuje Mestna občina Ljubljana. Ker je kot deklica obiskovala Osnovno šolo Hinka Smrekarja, je bila v sredo, 17. 6. 2009, naša gostja. Povprašali smo jo o njenem baletnem življenju in o spominih na našo šolo.  

   

 

              

 

 

  1. Kdo je Ana Klašnja?

      Sem bivša učenka vaše šole, profesionalno zaposlena v SNG Opera in balet  Ljubljana kot baletna plesalka. 

 

  1. Kdo vas je navdušil za balet? Koliko ste bili stari, ko ste začeli plesati?

Najprej sem trenirala ritmično gimnastiko na bradlji, ker pa so starši ugotovili, da je to preveč nevarno, so mi svetovali, naj se odločim za kaj mirnejšega. Predlagali so mi klavir ali balet, ker pa sem preveč energična, da bi igrala klavir, sem odšla v balet. Bila sem taka kot vse majhne punčke, želela sem si neko pravljičnost na odru, biti princeska, lepo oblečena ...

 

  1. Koliko pa ste bili stari, ko ste začeli plesati balet?

Mislim, da okrog devet, deset let.

 

  1. Kaj vam pomeni balet?

Balet je del mojega življenja. Ne morem si predstavljati, da ne bi bila na odru, oder mi je del življenja. Zdi se mi, da če ne sprejmeš baleta kot dela življenja, ne moreš delovati, kot bi moral. V balet moraš biti zaljubljen.  

 

  1. Kaj vam je pri vašem poklicu najbolj všeč?

Kot sem že prej rekla, mi je bila, ko sem bila še majhna punčka, všeč ideja princesk pa princev, lepih oblek, bleščic ipd. Zdelo se mi je, da je vse skupaj sama lepota, da ni nič zadaj, vse je bilo preprosto. Sčasoma pa sem ugotovila, da je veliko odrekanja, požrtvovalnosti, treningov, stresa, treme ter da je v bistvu zelo težko. Šele ko sem ugotovila, da sem dobra v tem, kar delam, sem dobila motivacijo za naprej, tako da mi je zdaj vsaka predstava na odru nov izziv in mi prinese neko novo zadovoljstvo.     

 

  

              

   

  6.  Kaj bi v življenju počeli, če ne bi bili balerina?

Ne vem, mogoče bi bila novinarka ali pa kakšna igralka, ker se mi zdi, da bi se kar težko ločila od odra. Verjetno bi se preizkusila v igralstvu. 

 

   7. Ali ste za svoje nastope prejeli tudi kakšno nagrado?

Ja, prejela sem veliko nagrad. Na državnem baletnem tekmovanju sem prejela zlato medaljo, po končani baletni šoli sem dobila Škrjančevo nagrado, pred kratkim pa mi je ljubljanski župan Zoran Janković za interpretacijo Julije podelil tudi Župančičevo nagrado.

 

   8. Katera vloga vam je bila najbolj pisana na kožo?

V bistvu moram reči, da čisto v vsem, kar plešem, uživam, sicer pa imam najraje vloge, ki imajo za sabo še neko zgodbo, da torej ne le plešem, pač pa tudi izražam čustva. Lahko bi rekla, da sem najbolj uživala v predstavi Romeo in Julija, ki je tako večplastna drama, da je tudi igralcu zelo težko prepričati gledalca. Gre namreč za izjemno prepletanje velikega števila čustev. Poleg tega sem imela za soplesalca mojega najboljšega prijatelja Lukasa. Tako da res lahko rečem, da je to moja najljubša vloga doslej.

  

   9. Kako poteka vaš delovni dan?

Ob desetih zjutraj imam trening, ki traja približno dve uri, potem pa sledijo vaje za predstavo, popoldne generalka in zvečer predstava. Tako da je kar naporno.

 

   10.Ali imate ob vsem tem sploh še kaj časa za ljubezen?

Seveda imam (smeh).

 

  11. Vemo, da ste obiskovali našo šolo. Kakšne spomine imate na svoje osnovnošolske dni?

       Ja, kolikor se jaz spomnim, je bila šola veliko manjša. Še vedno sem veliko v Šiški, in ko so naredili prizidek in telovadnico, sem bila zelo navdušena nad tem, da šola tako raste. Mi smo imeli veliko manj prostora, zdaj pa imate veliko igrišče, ki je po mojem mnenju najlepše igrišče v Ljubljani. Je pa bilo takrat veliko več otrok kot zdaj. Spomnim se, da smo se veliko zadrževali na igrišču in družili med sabo. Lepi spomini, res.

 

  12.  Vam je ostal v spominu kakšen poseben dogodek?

Najbolj mi je ostalo v spominu to, da smo vedno hodile po malico tri punce, ker fantje niso hoteli (smeh).

 

  13. Se spomnite kakšnega učitelja, ki vas je poučeval v osnovni šoli?

Ja, spomnim se učiteljice Bajželj, ker je pač teta moje najboljše prijateljice Tamare, drugače pa se spomnim tudi razredničarke in zagotovo bi se, če bi videla obraze, spomnila tudi drugih.

 

  14. Česa v šoli niste marali?

Moram povedati, da sem vesela, ker so bili učitelji vedno tolerantni in so upoštevali to, da popoldne obiskujem še baletno šolo. Tako sem se vedno lahko dogovorila za datum spraševanja ipd. To mi je bilo všeč. Česa pa nisem marala? Kaj pa vem, zagotovo fizike in kemije.  

 

  11. Kakšno sporočilo bi dali učencem in učiteljem naše šole?

         Ja, ne vem, zdaj ko gledam, kako se razumete med sabo, in se mi zdi, da imate   res odprt, prijateljski odnos, vam želim, da bi 

         tako nadaljevali še naprej.  

 

 

                                         

                                                                            

         

                                                                                             Nastja Papler in Hana Stibilj